Kaj vse so nas v šoli učili narobe - Nova zgodovina žensk in perimenopavze
- masa milatovic
- Jan 1
- Branje traja 4 min
V šoli so nas večinoma učili, da je patriarhat star toliko kot človeštvo. Da so moški od nekdaj vodili, lovili, odločali in oblikovali družbo. Da so ženske naravno bolj šibke, negotove, čustvene in manj racionalne. Da so moški po naravi lovci, ženske pa nabiralke.
Učili so nas, da je dominanca moškega princip normalna, zgodovinsko neizogibna in biološko določena.
A resnica je veliko bolj kompleksna – in precej bolj osvobajajoča. Nova arheološka, antropološka in genetska dognanja kažejo, da so bile ženske tisočletja ne le enakopravne, temveč nosilke duhovne, socialne in kulturne moči.
In še pomembneje: patriarhat je zelo mlad.
Kelih in meč – dve poti človeštva
V znameniti knjigi The Chalice and the Blade Riane Eisler predstavi ključno razliko med dvema tipoma družb:
družbe keliha (partnerstva) – sodelovalne, enakopravne, ustvarjalne, kjer prevladujejo odnosi in ne dominanca;
družbe meča (dominacije) – hierarhične, nasilne, vojaško orientirane, kjer moški nadzorujejo ženske in družbo.
Patriarhat spada v družbe meča. Toda takšne družbe niso bile norma večino človeške zgodovine.
Eisler se opira na obsežne arheološke raziskave: 25.000 – 5.000 pr. n. št.: obdobje egalitarnih kultur.
V Evropi in Anatoliji so obstajale skupnosti, kjer:
ni dokazov o vojaških elitah,
ni bilo masovnih nasilnih konfliktov,
ni bilo hierarhične dominacije moškega nad žensko,
najdbe ženskih figur (npr. številni kipi “Venere” z bujnimi oblinami) kažejo na spoštovanje ženskega principa kot vira življenja, medtem ko ekvivalentnih moških kipcev niso odkrili,
ženske so imele družbeno, politično in duhovno vlogo.
To niso bile matriarhalne družbe (v smislu dominacije žensk). To so bile partnerske družbe.
Moderne arheološke raziskave v Evropi in Aziji (Jebel Sahabe, Çatalhöyüka, Göbekli Tepe) potrjujejo, da:
v večini neolitskih skupnosti ni dokazov za sistematično moško dominacijo,
grobovi žensk vsebujejo podobno ali celo večje bogastvo kot moški,
strukture prebivališč kažejo izjemno kooperativnost,
simbolika nakazuje spoštovanje ženskega telesa, plodnosti, narave in krožnosti življenja.
Patriarhat ni začetna točka človeštva. Je pozna anomalija.
Od kod sploh patriarhat?
Patriarhat se je razvil šele okoli 3000 – 1500 pr. n. št., postopoma, zaradi kombinacije:
nomadskih invazij nasilnih pastirskih plemen,
uvajanja orožja in vojne organizacije,
lastnine in nadzora nad zemljo,
nadzora žensk kot biološkega vira nasledstva,
razvoja hierarhij in imperijev.
Ko se pojavi vojna, se pojavi nadzor. Ko se pojavi nadzor, se pojavi hierarhija. Ko se pojavi hierarhija, se pojavi patriarhat.
Patriarhat torej ni naraven, je politična izbira človeštva, ki se je zgodila zaradi družbenih sprememb, ne genetike.
Kaj je bilo pri pouku zgodovine napačno?
V šolah so nas učili predvsem:
zgodovino vojn,
zgodovino kraljev,
zgodovino imperijev,
zgodovino moških,
zgodovino moči.
To je zgodovina zmagovalcev, ne celotna zgodba.
Narobe so nas učili, da:
so bili moški vedno voditelji,
je moč po definiciji agresivna,
so ženske naravno podrejene,
patriarhat izhaja iz biologije,
je tekmovalnost gonilo napredka,
je ženska vredna, dokler je mlada in plodna.
V resnici pa je ta pripoved nastala v patriarhatu, da patriarhat lahko preživi.
Arheologija nove dobe vrača žensko v zgodovino
Moderne raziskave potrjujejo, da:
ženske so tudi lovile, ne le nabirale,
sodelovale so v upravljanju skupnosti,
bile so šamanke, svečenice, voditeljice obredov, nosilke znanja,
niso bile šibkejši spol,
moški niso bili naravno dominantni.
Kar je najbolj pomembno: človeške družbe so lahko delovale brez dominacije – tisočletja.
Patriarhat je le ena možnost, ne nujnost.
Kaj to pomeni za sodobno žensko – še posebej v perimenopavzi?
Patriarhat nas je prepričal, da:
se ženska vrednost zmanjša, ko ni več plodna,
je menopavza konec ženskosti,
staranje pomeni izginjanje,
ženska energija ni energija voditeljice, ampak spremljevalke in podložnice,
moramo biti tihe, pridne, urejene, mlade, spolno privlačne.
Toda prava zgodovina kaže povsem nasprotno: V mnogih predpatriarhalnih kulturah je bila ženska po 40. letu najmočnejša, najbolj spoštovana in najbolj integrirana. Menopavza je pomenila vstop v modrost, ne v nevidnost.
Perimenopavza je torej obnovitev arhetipa, ki je starejši od patriarhata.
Vloga somatskega coachinga v “popravku zgodovine”
Ko ženska v perimenopavzi:
izgoreva,
izgublja potrpljenje,
ne prenaša več krivic,
želi spremembe,
se budi iz življenjske rutine,
to ni hormonska napaka. To je celostni upor proti patriarhalnemu pogojevanju.
Somatske prakse pomagajo:
raztapljati notranje patriarhalne glasove,
ponovno vzpostaviti povezavo z intuicijo,
začutiti moč v medenici,
zabrisati sram, ki ga je vsilila kultura,
prebuditi telo kot vir modrosti, ne kot objekt,
vrniti občutek suverenosti, voditeljstva in osebne resnice.
Telo se spominja zgodovine bolje kot učbeniki.
Ženska v drugi polovici življenja - ne konec ampak vrnitev moči
Ko razumemo, da patriarhat ni naraven, temveč kulturni konstrukt, se spremeni vse:
staranje ni tragedija,
menopavza ni izguba,
ženska ni odveč po 40.,
energija ni manjša — je bolj usmerjena,
glas je jasnejši,
meje postanejo ostrina resnice, ne grobost.
Ko spremenimo zgodbo, spremenimo doživljanje.
In prav to je bistvo perimenopavzalnega opolnomočenja: vrniti ženski zgodovino, ki je njena — ne tisto, ki je bila napisana s peresom patriarhata.
Komentarji