Dolga zgodovina Boginje — in kako so jo načrtno izbrisali

Zakaj ta izbris še vedno vpliva na nas ženske

Venera iz Dolníh Věstonic (Češka), prazgodovinski glineni kipec iz 29.000-25.000 pred našim štetjem

Večino človeške zgodovine božanska ženskost oz. Boginja ni bila le obrobna ideja.Bila je središče sveta, osrednja figura, čaščena pri skoraj vseh kultruah, kar dokazujejo arheološke najdbe.  

Od Bližnjega vzhoda do Balkana, od Podonavja do Alp so ljudje častili Boginje, ki so vladale rojstvu, smrti, pravičnosti, spolnosti, kmetijstvu, zdravljenju, usodi ter modrosti.

Te Boginje niso bile le “simboli plodnostni ”. Bile so močne, mogočne, suverene. Te  kulture Boginje so cvetele od okoli 30.000 pr. n. št. do približno 500 pr. n. št., v nekaterih regijah (Slovanov, Baltov, Keltov) pa še do 800–1.000 n. št.

In potem — počasi, strateško in pogosto nasilno — so Boginje izginile. A njihov izbris ni izbrisal potrebe žensk po notranji avtoriteti, cikličnosti in telesni modrosti.Le potisnil jo je v našo podzavest.

To je zgodba, ki jo ženske še vedno nosimo v kosteh.

1.     Prazgodovinska Evropa: ko je bila Boginja središče življenja

Arheologija po vsej Evropi — od Balkana do Podonavja — razkriva svet, kjer so ženske figurice, svetišča in simboli prevladovali v duhovnem življenju.

Te izvorne družbe so bile:

• agrarne

• sorodstvene

• nepatriarhalne oz. matrilinealne

• usmerjene v cikle narave

Ženske so imele ritualno, gospodarsko in družbeno avtoriteto.Boginja ni bila ločena od življenja — bila je življenje samo.

2.     “Plodnostni kipci”, ki sploh niso bili o plodnosti

Dolga desetletja so arheologi prazgodovinske figurice — kot je Venera iz Willendorfa — razlagali kot “nosečnice” ali “plodnostne simbole”.A ta razlaga je sodobna projekcija, ki žensko reducira na maternico.

Če figurice pogledamo brez predsodkov, vidimo nekaj povsem drugega:

Staro žensko. Modro žensko. Pramati.

Njihovi mehki trebuhi, težke dojke, široki boki, bogate pričeske ali pokrivala niso znaki nosečnosti.So znaki starosti, izkušenosti, preživetja.

V prazgodovinskih skupnostih je bila Stara Ženska:

• varuhinja znanja

• babica

• zdravilka

• nosilka spomina

• vodnica prehodov (rojstvo, puberteta, smrt)

Te figurice so zato verjetno predstavljale:

• predniške zaščitnice

• ritualne voditeljice

• arhetip večne ženskosti

Ko jih razumemo kot Stare Ženske, ne kot “nosečnice”, vrnemo v kolektivno zavest arhetip, ki je bil izbrisan: modro, močno voditeljico - Žensko, ki drži skupnost skupaj in jo varno vodi naprej.

3.     Evropske boginje v bronasti in železni dobi

Ko se Evropa v bronasti in železni dobi razveji v keltske, germanske, baltske in slovanske kulture, boginja še vedno ohranja osrednjo vlogo. Najbolj znane boginje teh kultur so:

Keltski svet

• Brigid  - boginja ognja, zdravljenja, poezije)

• Danu - mati bogov, izvor modrosti, plodnosti in ustvarjalne sile, arhetip toka, reke, pretoka življenja

• Epona  - boginja suverenosti, konjev, potovanj in prehoda med svetovi

Germanski in nordijski svet

• Freyja  - boginja ljubezeni, spolnosti, vojne, magije, dobi polovico umrlih po njihovi smrti

• Frigg - boginja usode, materinstva, preroštva in jasnovidnosti

• Nerthus  - germanska boginja zemlje, plodnosti in miru -

Slovanski svet

• Mokoš — boginja življenja, plodnosti, vlage, ženskega dela, usode in zaščite doma. V šatriarhatu postane demonizirana figura, povezana z “nečistimi ženskami”; v nekaterih regijah postane nočna prikazen.

• Živa (Siva, Živana) — boginja življenja, pomladi, rasti, ljubezni in vitalnosti, Po pokristjanjevanju popolnoma izgine iz pisnih virov, ostane le v etimologiji (“življenje”)

• Morana (Mara) — utelešenje zime, smrti, mirovanja in prehoda; boginja konca, ki omogoča začetek. V krščanstvu postane  povezana je z boleznijo, demoni, nočnimi morami, v pravljicah pa postane “čarovnica”, “pošast”, “smrt”

• Lada — boginja ljubezni, lepote, pomladi, plodnosti in harmonije. V krščanskih moralnih kodih je označena kot nemoralna, “nečista”, “pohujšljiva”. Ženski užitek postane greh.

• Vesna — boginja pomladi, mladosti, svetlobe in novega življenja. Preživi izključno v ljudskih pesmih, kot personifikacija pomladi, ne kot prava boginja.

• Baba — prastara zemeljska mati, kasneje demonizirana. Baba Jaga je slovanska figura, ki združuje: starodavno boginjo, čarovnico, šamanko, varuhinjo praga, preizkuševalko junakov, zdravilko in vedeževalko. Je ena najstarejših evropskih ženskih arhetipov, ki je preživela v pravljicah. V patriarhalnem svetu postane pošast, ki “požira otroke”. S tem stara modra ženska postane demonizirana.

Te boginje so bile del vsakdana: pri porodu, tkanju, setvi, zdravljenju, sezonskih obredih.Ženske so bile nosilke ritualov, znanja in kontinuitete.

4.     Prelom: vzpon bojevniških elit in patriarhata

Okoli 1500–1200 pr. n. št. se začne premik.

Z vzponom indoevropskih bojevnikov, utrjenih naselij in hierarhičnih družb se pojavijo moški bogovi neba in groma (Perun, Thor, Zeus).

Boginje postanejo:

• drugotnega pomena

• udomačene, nemočne

• ali spremenjene v zgolj spremljevalke moških bogov

• 
  

Ženske tako počasi izgubijo svojo ritualno in družbeno moč.

5.     Pokristjanjevanje: sistematični izbris evropskih in slovenskih boginj

Tu izbris postane premetena politika patriarhata.

Po Evropi se dogajajo uničenja svetišč, prepovedi ženskih obredov, demonizacija boginj in preganjanje zdravilk in babic.

Na slovanskem ozemlju je tako:

• Mokoš — postane demonizirana figura, povezana z “nečistimi ženskami”; v nekaterih regijah postane nočna prikazen.

• Živa (Siva, Živana) — po pokristjanjevanju popolnoma izgine iz pisnih virov, ostane le v etimologiji (“življenje”)

• Morana (Mara) — postane  povezana je z boleznijo, demoni, nočnimi morami, v pravljicah pa postane “čarovnica”, “pošast”, “smrt”

• Lada — je označena kot nemoralna, “nečista”, “pohujšljiva”. Ženski užitek postane greh.

• Vesna — preživi izključno v ljudskih pesmih, kot personifikacija pomladi, ne kot prava boginja.

• Baba — v patriarhalnem svetu postane pošast, ki “požira otroke”. S tem stara modra ženska postane demonizirana.

Ženske ritualne voditeljice so bile utišane, njihovo znanje kriminalizirano, kaznovano, kar se je nadaljevalo z znanim lovom na čarovnice v srednjem veku. Moški duhovniki so prevzali vodenje obredov, Cerkev pa je prevzela popoln nadzor nad rojstvom, poroko, smrtjo.

6. Pomen izbrisa Boginj

Razlogi za načrten izbris Boginj so povsod po svetu presenetljivo podobni:

1. Centralizacija moči

Lokalni kult boginj = lokalna ženska avtoriteta. In lokalna ženska neposlušnost oz. avtoriteta je zelo nevarna centralizirani moči partiarhata. Zato jo je bilo potrebno zatreti.

2. Nadzor nad ženskimi telesi

Patriarhat zahteva nadzor nad reprodukcijo, dedovanjem, spolnostjo. Ženska je tako postala zgolj orodje reprodukcije moških potomcev. Žal se tudi v 21. stoletju tudi v zahodnem svetu čedalje bolj vračamo k temu, da moški nadzirajo ženska telesa.

3. Vzpon moškega svečeništva

Ženske ritualne voditeljice so nadomestile institucije, ki imajo sedaj edine avtoriteto nad duhovnostjo. Obstajajo dokazi, da so bili v zgodnjem krščanstvu moški in ženske povsem enakopravni, nato pa so ženske načrtno izrinili iz duhovnih vlog.

4. Monoteizem

En moški bog zahteva izbris vseh drugih. Ta bog je ljubosumen, maščevalen, krut. Večboštvo (o.z čaščenje Boginje) je postalo glavni greh v monoteizmu.

5. Strah pred žensko skupnostjo

Ženske, ki se zbirajo brez nadzora, so politično nevarne. Zato jih je bilo treba utišati, zatreti ali celo ubiti. Oz. naperiti vse moči v to, da ženske ne bi imele možnosti združevanja (družina postane osnovna celica, kjer mama pogosto sama preživlja dneve in dneve le ob gospodinjstvu in materinstvu).,

7. Arhetipske posledice izbrisa Boginj za sodobne ženske

Ko je boginja izginila iz javnega prostora, se je s časoma tudi pritajila v notranjosti mnogih žensk.

1. Izguba notranje avtoritete

Ženske smo se z izginotjem Boginje naučile dvomiti v svoje telo, svojo intuicijo, svoje naravne ženske cikle.

2. Razcepljena ženskost

Boginje so bile celostne. Patriarhat pa ženske razdeli na “dobre” in “slabe”. Patriarhat nas načrtno obrne eno proti drugi, tako da niti ni več potrebe po nadzoru, saj se ženske same (samo)nadzorujemo. Same se tudi najbolj kritiziramo, si nalagamo nedosegljive standarde in pričakovanja. In to ni naključje. To je posledica tisočletij patriarhata.

3. Malifikacija ženskega telesa

Telo je postale grešno, nečisto; ženska cikličnost je zasmehovana, omalovaževana. Žesnka divja narava in samostojnost pa nekaj, kar je treba zatreti že v zgodnjem otroštvu.

4. Razpad ženskih skupnosti

Rituali izginejo, sestrstva razpadejo, ostane le izolacija.

5. Prepričanje, da je moč moška

Ženske se naučijo uspevati tako, da potlačijo svojo ženskost. Naučijo se da varnost pomeni podrejanje moškemu, podrejanje sistemu.

8. A boginja ni nikoli zares umrla

Preživela je v:

• kresovanju

• kurentih

• pesmih

• zeliščarstvu

• babištvu

• ročnih delih

• pripovedkah

• intuiciji žensk

Danes se ne prebujamo. Spominjamo se.

Vračamo si tisto, kar je bilo nekoč naše:telo, glas, cikle, skupnost, notranjo avtoriteto.

Boginja se vrača — ne kot božanstvo, temveč kot psihološka in telesna resnica žensk, ki je nikoli niso zares uspeli izbrisati.

Čaka, da jo sprejmemo in ponovno začutimo svojo moč.