Menopavzalno obdobje NI izbira med naravnostjo prehoda in nadomestno hormonsko terapijo - je izbira SEBE
Menopavza ni bolezen.
Ni napaka narave.
Ni znak, da se nekaj končuje.
Je prehajanje – eden najstarejših, najbolj naravnih prehodov v ženskem življenju.
V tradicionalnih kulturah je pomenila vstop v modrost, čas, ko se ženska odmakne od zunanjega služenja in začne živeti iz notranje avtoritete. Ko se njen glas ne podreja več vlogam, temveč postane glas resnice.
A današnje ženske ne živimo v tradicionalni kulturi.
Živimo v kapitalizmu, ki ceni produktivnost, ne pa cikličnosti.
Živimo v patriarhatu, ki je stoletja tišal žensko intuicijo, telo in izkušnjo.
Živimo v svetu, kjer je menopavza pogosto predstavljena kot “problem”, ki ga je treba popraviti, ne kot prehod, ki ga je treba razumeti.
In zato je resnica bolj kompleksna.
Menopavza je pot v modrost.
A pot v modrost je težko prehoditi, če tvoje telo ne funkcionira, če ne spiš, če te preplavlja tesnoba, če delaš 8 ur na dan in zraven skrbiš za otroke, starše, odnose, dom – in hkrati nosiš generacije neizgovorjenih bremen.
Nadomestna hormonska terapija: bergla ali most?
Veliko žensk se počuti krivo, če samo razmišljajo o NHT. Kot da bi že samo s tem “izdale” naravnost prehoda. Kot da bi morale “zdržati”, ker je menopavza nekaj, kar naj bi ženska, ki ima v glavi vse »počiščeno«, prešla močna, jasna, z zaupanjem vase in v modrost svojega telesa.
In če ni tako, že ni dovolj poduhovljena, ni dovolj v sebi, si ne dovoli biti res ženska… Z njo je pač nekaj narobe (zablokirane čakre, odrezanost od telesa, blokada ženske energije – vedno se najde nekaj).
A menim, da je to ponovno le jezik patriarhata, zapakiran v newage izrazoslovje, ki nam ženskam že tisočletja govori, da nismo dovolj, da je z nami nekaj narobe, da nečesa ne delamo prav ali dovolj dobro. Da se moramo najprej nekako popraviti… in potem se bo vse uredilo.
In seveda – v skladu s patriarhalnim narativom – ženske druge in tudi same sebe spet najhuje obsojamo in kritiziramo, ker pač ne zmoremo biti povsem »naravne« v tem prehodu.
Moje mnenje?
Hormonska terapija ni nujno izogibanje pogledu vase.
Ne zapira avtomatično vrat v modrost.
Ni vedno bližnjica do napačnega cilja.
V resnici je NHT lahko most, ki ženski omogoči, da sploh pride do točke, kjer lahko začne globje notranje delo.
Ker nas večina žensk danes:
• ne more izstopiti iz kapitalističnega sistema, saj moramo skrbeti, da imamo oz. imajo naši otroci hrano, oblačila …
• ne moremo vzeti pol leta dopusta, da gremo na retreat, kjer bomo ozdravile notranjega otroka, odprle zablokirane čakre in dvignile kundalini
• ne moremo ostati v postelji med menstruacijo, ko nam cikličnost naroča, da je čas počitka in poglabljanja vase
• ne moremo reči “ne” vsem obveznostim, ko telo ne zmore več
• ne moremo živeti ritma, ki ga telo v menopavzalnem prehodu potrebuje.
Zato menim, da NHT ni vedno “bergla”, temveč je lahko podpora, ki omogoči, da se telo umiri dovolj, da lahko ženska sploh sliši sebe.
Pa čeprav si zase želim, da je nikdar ne bi potrebovala in bi naravno in lahkotno prešla v fazo modre ženske. A ne obsojam nobene, ki si jo želi. Niti sebe, če se bom kdaj tako odločila.
Dva pola, ena resnica
1. Pol: Menopavzalno obdobje kot naraven prehod v modrost
To je čas, ko se:
• stara identiteta začne luščiti,
• telo zahteva resnico,
• živčni sistem išče varnost,
• intuicija postane glasnejša,
• ženska začne čutiti, kaj je zanjo resnično in kaj ne.
To je biološki, psihološki in duhovni prehod, ki žensko vodi v avtentičnost.
2. Pol: Hormonska terapija kot realna podpora v nerealnem svetu
Ker živimo v sistemu, ki:
• ne spoštuje cikličnosti,
• ne priznava ženskega ritma,
• ne omogoča upočasnitve,
• ne nudi varnosti za notranje raziskovanje.
V takem svetu je hormonska terapija pogosto edina stvar, ki ženski omogoči, da:
• spi,
• funkcionira,
• ohrani zdravje,
• zmanjša vnetje,
• stabilizira živčni sistem,
• in se sploh lahko poda na pot notranje preobrazbe.
Modrost ni v tem, da izbereš en pol. Modrost je v tem, da izbereš sebe.
Menopavzalno obdobje ni test vzdržljivosti. Ni dokazovanje moči, stopnje poduhovljenosti, psihične odpornosti ali predhodnega »pravilnega življenja«.
Ni črno-belo: “ali naravno ali pa nisi prava ženska” (dihotomnsot je ponovno jezik patriarhata).
Modrost je v tem, da ženske:
• poslušamo svoje telo,
• razumemo svoje okoliščine,
• sprejmemo podporo, ki jo potrebuje,
• in hkrati ostanemo na poti notranjega zorenja.
Hormonska terapija ne odvzame modrosti. Modrost odvzame le sistem, ki žensko prisili, da trpi v tišini in da sama sebi nalaga največje breme krivde, da ponovno nečesa ne zmore.
Kaj si ženske zaslužimo?
• Čas.
• Razumevanje.
• Družbo, ki spoštuje prehode.
• Prostor za notranje delo.
• Dostop do znanja.
• Podporo, ki ni pogojena z ideologijo.
• In možnost, da izberemo, kar je za nas najboljše – brez sramu.
Menopavzalno obdobje je povabilo.
Hormonska terapija je lahko orodje.
Modrost je cilj.
In vsaka ženska ima pravico, da pride do tja po poti, ki ji omogoča največ zdravja, jasnosti in dostojanstva.
Komentarji