Strah žensk pred moškimi ni paranoja. Je somatski spomin žensk.
Ženske pogosto malo otrpnemo, ko stopi v dvigalo neznan moški. Ko gremo mimo skupine moških, sploh v temi. Ko se partner nenadoma razjezi. Ko šef zapre vrata pisarne. Ko se moški postavi preblizu. Ko povzdigne glas ali naredi hiter gib.
Obstajajo raziskave, v katerih ženske izberejo raje srečanje z medvedom kot srečanje z moškim v gozdu. To ni šala. To je podatek, ki bi moral moškim nekaj povedati. Ženske že vemo, zakaj je tako.
Ne nosimo strahu pred moškimi le zato, ker smo fizično večinoma šibkejše. Nosimo ga zato, ker je bil naš živčni sistem generacije dolgo izpostavljen nepredvidljivosti moške moči.
Seveda ne govorim o “vseh moških”. Govorim o strukturi patriarhata, ki je ženske naučila, da moramo biti tihe, prijazne, previdne, prilagodljive — da ne sprožimo jeze, posmeha ali kazni moških.
Strah žensk pred moškimi ni le psihološki. Je somatski. Telesni.
Je v tem, kako ženska zategne ramena, ko se mimo nje sprehodi moški, ki jo premeri s pogledom. Je v tem, kako se zakrči, ko zasliši jezne ali glasne moške glasove. Je v tem, kako se telo pripravi na “kaj bo zdaj”, ko moški izgubi potrpljenje.
Tudi če nikoli nismo imele osebne slabe izkušnje z moškimi — čeprav raziskave kažejo, da je ena od treh žensk izkusila nasilje s strani moškega — se telo uči iz zgodovine, ne le iz osebnih izkušenj.
Ta strah ni izmišljen. Izhaja iz izkušenj. Iz opazovanja. Iz tihega dela, ki ga ženske opravljamo, da ohranjamo mir v odnosih, družinah, službah.
In najbolj boleče: izhaja iz dejstva, da ženske nikoli ne vedo, kateri moški je varen in kateri ni — dokler ni prepozno.
Zato se ženske bojimo. Ne moških kot skupine. Ampak nepredvidljivosti moške socializacije, ki je bila desetletja zgrajena na tem, da je moški tisti, ki ima pravico do jeze, prostora, glasnosti, impulzivnosti.
Ženske se ne bojimo moči. Bojimo se neodgovorne moči.
In bojimo se, ker smo se prevečkrat naučile, da ko ženska reče “ne”, “dovolj”, “ne tako”, “ne tukaj”, “ne zdaj”, je to lahko nevarno.
Strah žensk pred moškimi je resničen.
Strah žensk pred moškimi ni naša napaka. Je informacija. Je signal telesa, ki pravi: “To sem že videla. To sem že čutila. Za to sem že plačala ceno.”
Strah žensk pred moškimi ni znak šibkosti. Je zapis stoletja izkušenj, ki so našim prednicam omogočale preživetje. Zato je znak inteligence. Je znak, da telo govori resnico, ki jo je družba predolgo ignorirala.
Ko ženska reče, da jo je strah moških, ne govori o posameznikih. Govori o strukturi, ki je desetletja normalizirala:
moško jezo,
moško nasilje,
moško neodgovornost,
moško užaljenost,
moško pravico do prostora,
moško pravico do ženskega telesa.
Ženske se bojimo posledic, ko jasno izrazimo svoje meje. Bojimo se posledic, ko moški prestopijo te meje.
Bojimo se, ker vemo, da bo okolica pogosto:
dvomila v nas,
nas obtožila pretiravanja,
nas vprašala, kaj smo me naredile narobe,
nas utišala,
nas osramotila,
nas pustila same.
Strah in patriarhat
Strah žensk pred moškimi je strah pred nevidnim strojem, ki se vedno znova postavi na stran moškega — ne glede na to, kaj je naredil.
In dokler se ta stroj ne ustavi, se bo naš strah nadaljeval.
Pot iz strahu
A ženske nismo nemočne. Lahko prekinemo narativ, da si je ženska “nekako zaslužila”, da je “sprožila moško jezo”, da je “pretiravala”, da bi morala biti tišja, mehkejša, manjša. Lahko zavrnemo vlogo blažilke moških impulzov. Lahko nehamo nositi odgovornost za čustva, ki niso naša. Lahko začnemo verjeti svojim telesom, svojim mejam, svojim občutkom — tudi takrat, ko jih drugi ne razumejo ali ne sprejmejo.
In lahko stopimo skupaj. Ker je strah manjši, ko ni več tih. Ko ga izrečemo, ko ga delimo, ko ga postavimo v svetlobo, se zgodi nekaj pomembnega: struktura, ki je od nas zahtevala tišino, izgubi svojo moč. In to je začetek spremembe, ki se zgodi, ko ženske končno verjamemo sebi bolj kot sistemu, ki nas je naučil dvomiti.
Komentarji