Spust Inane: Starodavni sumerski mit za vsako žensko v perimenopavzi
Zgodba o spusti boginje Inane je starodavni sumerski mit, ki govori o tem, kar ženske v sodobnem svetu pogosto doživljamo med perimenopavzo. Zgodba o Inani in njeni sestri Ereškigal ni le mit — je pravi zemljevid psihološkega spusta v temo, naše sence, naše globine in nato ponovnega vzpona. Pomaga nam razumeti, kaj se dogaja z nami, ko vstopimo v perimenopavzo in začnemo čutiti, da razpadamo. Pred razvijem sodobne psihoterapije so namreč ljudje preko mitov opsovali svoje psihološko dogajanje, da so ga lažje razumeli in predajali naprej znanje na potomce.
Spust Inane tako govori o točki, ko naenkrat ne moremo več živeti kot smo živele do sedaj. Ko ne moremo več naprej, a hkrati nimamo pojma, kam sploh gremo. Pogosto ne razumemo, kaj se dogaja z nami. Začnemo se spuščati, padati, kot da tonemo — tako kot Inana v mitu gremo v mitološko podzemlje.
Spust Inane je zgodba vsake ženske, ki med perimenopavzo čuti, da se lomi, da postaja nekdo, ki ga še ne zna poimenovati in še ne more videti.
To je zgodba našega spusta:
Inana, kraljica zgornjega sveta, se odloči obiskati svojo sestro Ereškigal, kraljico podzemlja, teme, sence in smrti.
Preden odide, svoji zvesti služabnici Ninšubur reče: »Če se ne vrnem, pojdi k bogovom in jih prosi za pomoč.« Ninšubur tako predstavlja arhetip zveste notranje zaveznice — tisti del ženske, ki se vedno zavzame zanjo, ko se sama ne more.
Ko se Inana začne spuščati v podzemlje, mora skozi sedmero vrat. Pri vsakih vratih ji stražarji podzemlja vzamejo enega od njenih statusnih simbolov njene moči — krono, nakit, oblačila, vse znake njenega spoštovanja in moči v zgorjnem svetu. Ko končno pride do Ereškigal, je popolnoma gola, brez vsega, kar je kaj pomenilo v zgornjem svetu. Stoji popolnoma razgaljena pred svojo senčno sestro.
A Ereškigal je ne pozdravi z veseljem. Ko jo zagleda, kriči od bolečine in jeze ter v besu Inano ubije. A ne zato, ker bi si želela njene smrt0 iz maščevanja, temveč zato, ker je sama trpela v bolečini in osamljenosti, medtem ko je Inana brez nje cvetela — zato mora stara Inana umreti. Ereškigal Inanino truplo obesi na kavelj, da razpada in trohni.
Tri dni tako visi Inanino mrtvo telo na kavlju — ujeto med tem, kar je bila, in tem, kar bo šele postala.
Ko se Inana ne vrne v zgornji svet, Ninšubur, kot ji je naročila Inana, po pomoč odide k bogovom, a večina jo zavrne. Le Enki, bog modrosti in globokih voda, se odzove. Iz prsti ustvari dve majhni, spolno nevtralni bitji — galla, bitja sočutja in razumevanja — ter ju pošlje v podzemlje z navodilom, naj, ko srečata Ereškigal, zgolj ponavljata oz. zrcalita njene krike bolečine in trpljenja. V podzemlju galla res srečata Ereškigal in nato zgolj odsevata njeno trpljenje — in končno je prvič v življenju Ereškigal resnično videna in slišana.
Ereškigal jo njuno sočutje omehča, zato jima v zahvalo izroči dar, za katerega jo prosita: Inanino mrtvo telo. Da jima še dar hrane življenja in vode življenja, ki Inano obudita v življenje.
Inana je ponovno obujena. Vstane preobražena, ker je integrirala svojo senco, svojo temno sestro. Vrne se z globino, resnico in novo vrsto moči, ki prihaja iz soočenja s tem, česar se je nekoč bala — s svojo lastno temo.
A ta vzpon ima tudi svojo ceno.
Demoni, ki jo spremljajo ob vzponu, zahtevajo zamenjavo — nekdo mora prevzeti Inanino mesto v podzemlju. Inana pogleda okoli sebe in najde svojega ljubimca/moža Dumuza, ki sedi na njenem prestolu in praznuje namesto da bi žaloval zanjo — in izbere njega. Simbolno Dumuzi predstavlja stare vzorce udobja, odvisnosti in nezavednih privilegijev — tiste dele ženskega življenja, ki so imeli korist od njene stare identitete in so se upirali njeni preobrazbi.
Dumuzi je mora v podzemlje (kot mora moški aspekt v nas doživeti svoj spust), Inana pa ponovno zavlada — tokrat z novo integriteto, odrostjo in celostjo.
Inana: ženska, ki smo bile pred obdobjem perimenopavze
Inana je boginja svetlobe, spolnosti, lepote, statusa, ambicije, družbene identitete. Je ženski arhetip, ki ga živimo v prvi polovici življenja: prijazne, odgovorne, visoko funkcionalne, nosimo vse – čustveno, mentalno, gospodinjsko delo, starševstvo, skrb za odnose in dom. V »času Inane« izpolnjujemo vse vloge, ki nam jih narekuje družba, se razdajamo, da smo za okolico »dobre in pridne«
Inana je torej del nas, ki zna uspevati v svetu. Nosi krono, nakit, simbole identitete. Zna držati vse skupaj.
Dokler ne more več.
Ereškigal: Ženska, ki postanemo, ko pride resnica
Ereškigal je boginja podzemlja — žalosti, besa, izčrpanosti, sence, resnice. Je vse, kar smo potlačile, medtem ko smo bile Inana: neizrečeno žalost, pogoltnjen bes, prezrte potrebe, utrujenost in izčrpanost, neodžalovane izgube ter odložene resnične želje
Ereškigal ni naša sovražnica. Je del nas, ki je čaka na nas v globinah.
Je resnica, ki končno zahteva, da jo vidimo.
Sestri sta ena ženska
To je ključ mita: Inana in Ereškigal nista dve različni osebi. Sta dva vidika iste ženske psihe.
Inana je to, kar pokažemo svetu. Ereškigal je to, kar skrivamo, pogosto tudi same pred sabo. Ereškigal je resnica, ki smo jo zakopale, naša senca. Je skrita globoko v naši psihi, dokler nas ne začne klicati. Najpogosteje ravno v perimenopavzi. Ko blažilni učinki estrogena in progesterona, ki so nas držali v fazi Inane, ne deluje več.
Med perimenopavzo ženske pogosto zaslišimo klic Ereškigal. Ker naša psiha zahteva celovitost. In sestri se morata končno srečati — a to srečanje, tako kot v mitu, ni nežno in veselo. Običajno je brutalno, polno zmede, občutka razpada, občutka, da ničesar več ne vemo in da smo za vedno obtičale v podzemlju.
Perimenopavza je trenutek, ko se mora ženska, ki smo bile, srečati z žensko, kakršna šele postajamo.
Spust: perimenopavza kot arhetipsko potovanje
V mitu mora Inana skozi sedem vrat, pri vsakih pa izgubi en simbol zunanje moči — krono, nakit, oblačila, vsak znak statusa.
To se dogaja tudi nam v perimenopavzi.
Izgubljamo:
· identiteto, ki je nekoč delovala, a ni več naša
· energijo, ki nas je nekoč nosila, zdaj pa smo izčrpane
· toleranco do nesmiselnosti, lažnosti, vljudnosti
· željo po ugajanju in skrbi za čustva drugih
· sposobnost pretvarjanja, nošenja mask, zahteve biti mlade in lepe
· pripravljenost nositi čustvene in mentalne bremena
· iluzijo, da zmoremo vse
Perimenopavza ni le hormonski premik, ki ga moramo »pretrpeti«. Je povabilo k spustu v notranji svet. Spustu k temu, kar v resnici smo, a si nismo upale pokazati. Niti sebi. To je arhetipsko slačenje.
Nujna smrt stare identitete - ko stari jaz ne more preživeti
V mitu Ereškigal ubije Inano.
To je trenutek v srednjih letih, ko ženske rečejo:
»Ne morem več živeti tako.«
To ni naš neuspeh ali šibkost.
To je smrt ženske, kakršna smo se naučile biti. A nikoli ni bila naš resnični jaz.
Smrt ženske, ki je nosila vse, ker jo je patriarhat tako naučil. Smrt ženske, ki ni nikoli počivala, ker je počitek pomenil osebni neuspeh. Smrt ženske, ki ni nikoli prosila za to, kar resnično potrebuje in želi, ker so želje »sebične«. Smrt ženske, ki se ni nikoli zlomila. A zdaj je razpadla.
In ta smrt je sveta.
Ponovno rojstvo: Ženska, ki se dvigne
Inana je se ponovno oživi in se vzpne — ne kot ženska, ki je bila, temveč kot ženska, ki je integrirala svojo lastno senco.
Postaja ženska z več jasnosti, trdnejšimi mejami, več spoštovanja do sebe, modrostjo in bolj pristno identiteto.
To je vzpon ženske v srednjih letih. Ukoreninjena v svojih globinah se ne skriva več in se ne boji. Ne žene je več predstava, naziv, status. Ne želi več nositi celega sveta — le svojega.
Končno postane celovita.
Zakaj ta mit danes tako pomemben
Ker ženske v srednjih letih ne »razpadamo«. Le začasno se spuščamo.
Ne »izgubljamo sebe, ne pretiravamo, nismo preveč čustvene ali zahtevne«. Kot kača odvržemo kožo, ki nam ne služi več. Tisto, kar nikoli ni bilo resnično naše. Srečujemo svojo Ereškigal — svojo resnico, svoj bes, svojo bolečino. Ponovno se rojevamo.
Perimenopavza ni kriza. Je spust.
To je spust Inane.
To je objem Ereškigal.
To je vzpon ženske v menopavzi.
To je rojstvo novega sveta.
Komentarji